pa je po štirih letih našega skupnega bivanja v šoli prišel dan, ko smo še zadnjič preživeli nekaj časa skupaj, si segli v roko, si pogledali v oči in si z nasmehom želeli vse najboljše. Priznam, da mi je hudo, ker odhajate, a to je naraven proces. Odhajate naprej, svojim sanjam naproti, prihodnosti, ki si jo boste oblikovali. Naj bo svetla, polna veselja, lepih, unikatnih in vedno ravno prav norih trenutkov. V težkih dnevih se osredotočite na to, da so nam ponujeni le zato, da se kaj naučimo, da zrastemo, se okrepimo in se še trdneje oprimemo svojih sanj. Ne izpustite jih! Pri tem vam iz srca želim vse dobro.
Hvala, ker ste bili del naše skupnosti, ker ste vsak posebej dodali unikaten pečat, da smo bili tako super razred. Ponosna sem na vas! Zame ste in vedno boste 'moji ajevci'.
Srečno! In ne pozabite... vrata so vam vedno odprta.
Vaša
Mateja
Ni komentarjev:
Objavite komentar